Saj se vsakomur zgodi, da vcasih ne ve, kaj bi pravzaprav rad, a ni tko?  Ta pojav je se posebno vreden praskanja po glavi, ko ti pravzaprav nic ne manjka, pa bi vendarle se nakaj rad. Samo, ne ves kaj…

Meni je vedno najvec pomenila druzina in naso sem si vedno predstavljala kot eno precej aktivno druscino, ki se na dopust odpravlja v enem do daske napokanem karavanu, s srfom in colni na strehi, kolesi za celo druzino itn. V idealnem primeru bi se odpravili na kaksno kampiranje tipa Paklenica, kjer bi tudi plezali, snorklali in pekli ribe, ki smo jih tisti dan nalovili. Seveda v sliko obvezno pase se en pasji clan zaradi katerega bi se se bolj pogosto ustavljali Skratka, kar bi za nekoga bil totalen stres bi bile zame idealne druzinske pocitnice. Druga varianta bi bil podoben scenarij ampak s 14. dnevi prezivetimi na jadrnici!

Ampak moja druzina ni niti priblizno taka. Ko so v vprasanju pocitnice se moj bolj kot ne spogleduje s hoteli s petimi zvezdicami. Ne plava, ne pleza, ne smuca, ne rola, ne je rib in si tudi pod razno ne zeli preziveti dopusta v kampu Mislim, a sem morda lahko se bolj falila, a?

V sebi ima le eno, kot himalaja veliko teznjo, da mora poskrbeti za svojo druzino in otroke. In to predvsem financno, kar pomeni, da ima neko vizijo kako bo to naredil in le ta ocitno zahteva od njega da dela cele dneve, da ga ni nic doma, da ni skupaj z nami…

Ko sem ga vprasala, kaj bi pomislil, ce bi bil jutri na smrtni postelji…v smislu…ali bi zelel vec casa preziveti z nami ali bi si zelel vec casa preziveti v pisarni. Naivno sem pricakovala prvi odgovor…njegov pa se je glasil, da bi pomislil: “O, shit, nic se nisem ustvaril za prihodnost svoje druzine.” (?!?) Brezupen primer?!?

Saj vem, da se najbrz ful grdo slisi ampak vcasih mi je zal, da sta se najini poti sploh krizali. Po mojem je se bolj kot ljubezen v odnosu pomembno, da imas veliko skupnih inetersov. A se motim?